Rojen: 1925
Umrl v starosti: 78
Poznan tudi kot:Idi Amin Dada Oumee
Rojena država:Ugando
Rojen v:Koboko, Uganda
Znan kot:Nekdanji predsednik Ugande
Citati Idi Amin Diktatorji
Družina:
Zakonec / nekdanji:Kay Aminm (1966–1974), Madina Aminm (1972–2003), Maliamu Aminm (1966–19740), Mama a Chumarum (2003–2003), Nora Aminm (1967–1973), Sarah Kyolabam (1975–2003)
oče:Andreas Nyabire (1889–1976)
mati:Assa Aatte (1904–1970)
bratje in sestre:Amule Amin, Deah Amin, Ramadhan Amin
otroci:Ali Amin, Faisal Wangi, Haji Ali Amin, Hussein Amin, Iman Aminu, Jaffar Amin, Kato Amin, Kadija Odpri Amin, Maimouna Amin, Mojzes Amin, Mwanga Amin, Taban Amin, Wasswa Amin
Umrl dne: 16. avgusta , 2003
kraj smrti:Specialistična bolnišnica in raziskovalni center King Faisal, Rijad, Savdska Arabija
Več dejstevizobrazba:Islamska šola
Nadaljujte z branjem spodajPriporočeno za vas
Yoweri Museveni János Áder Hu Jintao V. V. GiriKdo je bil Idi Amin?
Idi Amin je bil ugandski vojaški častnik, ki je pogosto veljal za najbolj kontroverznega vodjo Ugande. Od leta 1971 do 1979 je bil tretji predsednik države, za množični pokol ljudi pa je veljal za 'mesarja Ugande'. Preden je služil na najvišjem položaju v državi, je imel skromen začetek. Amin, ki ga je zapustil oče in ga je vzgojila mama, je zelo mlad opustil šolo. Leta 1946 se je pridružil britanskemu kolonialnemu polku in služil v Somaliji in Keniji. Njegova čista odločnost, vztrajnost in moč so mu pomagali, da se je povzpel v redove. Sčasoma je postal 'Afande' ali častnik, kar je bil najvišji čin za temnopoltega Afričana v britanski vojski. Postal je poveljnik sil in leta 1971 prevzel oblast z deponiranjem Miltona Oboteja v vojaškem udaru. Aminov mandat predsednika je zaznamovalo obdobje velikih motenj in uničenja. Azijce je izgnal iz države, kar je še poslabšalo že propadajoče gospodarstvo. Bil je v bistvu razlog za genocid v Ugandi leta 1972, ki je povzročil smrt več kot enega milijona ljudi. Korupcija, nepotizem, zloraba človekovih pravic in politična represija so bili na vrhuncu njegove vladavine. Mednarodni odnosi so prav tako trpeli, ko si je prizadeval skleniti zavezništvo z Libijo, Sovjetsko zvezo in Vzhodno Nemčijo. Zanimivo je, da nikoli ni prejel odlikovanja za zaslužne službe (DSO) ali odlikovanja vojaškega križa (MC). Poleg tega je na univerzi Makerere podelil doktorat prava in se razglasil za CBE ali 'osvajalca Britanskega cesarstva.' Dodelil si je tudi naslov 'Njegova ekscelenca dosmrtni predsednik, feldmaršal Alhaji, dr. Idi Amin Dada, VC, DSO, MC, CBE. '
Image Credit https://www.youtube.com/watch?v=6esxP2_VEUA (Filmi v YouTubu)
Image Credit https://www.youtube.com/watch?v=qFHHCSEfILc (Stephanie Cheng)
Image Credit https://www.youtube.com/watch?v=Ph6IpYBc_JA (Kalahulabamba)
Image Credit https://www.youtube.com/watch?v=yYDNAVDDsvQ&index=8&list=PLugT7r7Ew_tb8cI4b1vJocYFgR3DdfQXX (Kalahulabamba)
Image Credit https://www.youtube.com/watch?v=BtRC8cHi8Fw (Proti ZNAKOM)
Image Credit https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Idi_Amin_-_Entebbe_1966-06-12.jpg (Moshe Pridan [Javna domena])
Image Credit https://www.youtube.com/watch?v=yYDNAVDDsvQ&index=8&list=PLugT7r7Ew_tb8cI4b1vJocYFgR3DdfQXX (Kalahulabamba) Prejšnji Naslednji Otroštvo in zgodnje življenje Idi Amin se je rodil Idi Amin Dada Oumee v Koboku ali Kampali, Andreasu Nyabireju in Assi Aatte, zeliščarki. Njegov oče Andreas je bil pripadnik etnične skupine Kakwa, ki je kasneje prešla iz rimskokatolištva v islam. Glede datuma in kraja rojstva Amina obstajajo razlike. Medtem ko večina virov trdi, da se je rodil okoli leta 1925, je njegov sin Husein dejal, da se je Amin rodil leta 1928 v Kampali. Amin ga je zapustil oče v severozahodnem delu Ugande. Akademsko se je zgodaj izobraževal na islamski šoli v Bombu. Vendar je šolo zapustil, ko je bil v četrtem razredu.
Nadaljujte z branjem spodaj Kariera Za preživljanje se je lotil različnih nenavadnih delovnih mest, preden ga je leta 1946 zaposlil kot pomočnik kuharja v vojski britanski oficir kolonialne vojske. Leta 1947 so ga premestili v Kenijo, kjer je dve leti služil 21. pehotnemu bataljonu KAR v Gilgilu. Leta 1949 so ga skupaj z enoto poslali v boj proti somalijskim upornikom v 'vojni Shifta' v Severni Keniji. Leta 1952 je bila njegova brigada napotena za boj proti upornikom Mau Mau v Keniji. Istega leta je bil napredovan v kaplara. Naslednje leto je bil povišan v vodnika. Leta 1959 je bil povišan v čin 'Afande' (častnik), najvišji čin, ki ga je črni Afričan lahko upal doseči v takratni kolonialni britanski vojski. Leta 1959 se je vrnil v Ugando. Dve leti kasneje je bil povišan v čin poročnika in tako postal drugi Ugandac, ki je postal častnik. V svoji novi funkciji je bil zadolžen za nadzor nad šumenjem goveda med ugandskim Karamojongom in kenijskimi nomadi Turkana. Neodvisnost Ugande od Združenega kraljestva je Aminu prinesla več dobrih novic, saj je bil leta 1962 povišan v čin kapitana, naslednje leto pa je sčasoma postal glavni. Leta 1964 je bil imenovan za namestnika poveljnika vojske. Medtem je razvil tesne odnose s takratnim premierjem in predsednikom Ugande Miltonom Obotejem. Skupaj z Obotejem je tihotapil zlato, kavo in slonovino iz Zaira v zameno za orožje in strelivo uporniškim četam v Kongu. Leta 1971 je po spopadu med Obotejem in njim sam izvedel vojaški udar proti Oboteju. Nato je prevzel nadzor nad vladavino države in jamčil za izvedbo svobodnih in poštenih volitev za ponovno vzpostavitev demokratične vladavine v državi. Nadaljuj branje Spodaj Dogovoril se je za državni pogreb nekdanjega kralja Bugande in predsednika Sir Edwarda Mutese ter osvobodil številne politične zapornike. Razglasil se je za predsednika Ugande, vrhovnega poveljnika oboroženih sil, načelnika štaba vojske in načelnika letalskega štaba. V svoji novi vlogi je naredil več sprememb. Ustanovil je 'Svetovalni obrambni svet', ki so ga sestavljali predvsem vojaški častniki. Poleg tega so bili vojaki imenovani na najvišja vladna mesta in v paradržavnih agencijah. Obveščevalno agencijo „enota za splošno službo“ je nadomestil „državni raziskovalni urad“ (SRB). Medtem je Obote, ki se je zatekel v Tanzanijo, začel oblikovati svojo vojsko. Nato se mu je pridružilo 20.000 ugandskih beguncev. Vendar je Amin izvedel za načrt Obote in organiziral 'morilske enote', ki jim je bilo ukazano, da lovijo in ubijejo privržence Obote. Leto 1972 je bilo priča množičnemu pokolu, saj je bilo v vojašnicah Jinja in Mbarara brutalno iztrebljeno veliko število pripadnikov etničnih skupin Acholi in Lango. Število smrtnih žrtev se je astronomsko povečalo in je vključevalo ljudi iz različnih slojev življenja, vključno z verskimi voditelji, novinarji, umetniki, višjimi birokrati, odvetniki, študenti, intelektualci, osumljenci kriminala in tujimi državljani. Istega leta je iz države izgnal približno 80.000 Azijcev. Podjetja Azijcev so pozneje prevzeli njegovi pristaši. Poleg tega je prekinil vse diplomatske vezi z Združenim kraljestvom in nacionaliziral podjetja v britanski lasti. Njegova odločitev, da bo vodil 'gospodarsko vojno', se je izkazala za nesmiselno, saj je še poslabšala že slabšajoče se gospodarsko stanje v državi. Slabo upravljanje in pomanjkanje znanja in izkušenj sta bila glavna razloga za propad nekoč uspešnih podjetij. Med njegovim predsedovanjem so se mednarodni odnosi z državami, kot so Izrael, Kenija, Združene države in Združeno kraljestvo, poslabšali, medtem ko je ohranil odlične odnose z Libijo in Sovjetsko zvezo. Libija mu je zagotovila finančno pomoč in Sovjetska zveza je postala največji dobavitelj orožja za Ugando. Leta 1976 je bilo pod njegovo upravo ugrabljeno letalo 'Air France' in prisiljeno pristati na letališču 'Entebbe.' Judovski in izraelski državljani so bili talci. Vendar je izraelska vlada kmalu začela reševalno operacijo, v kateri je umrlo sedem ugrabiteljev in 45 ugandskih vojakov. Do leta 1978 sta njegova brutalnost in brezčutnost privedla do znatnega upada števila privržencev. Poleg tega je upadajoče gospodarsko in infrastrukturno stanje povzročilo umik podpore njegovi vojski. Upor je dosegel svoj vrhunec, ko so bili ubiti škof Luwum ter ministri Oryema in Oboth Ofumbi. Njegovi privrženci so pobegnili v Tanzanijo. Nato je sprožil invazijo na ozemlje Tanzanije in prevzel nadzor nad regijo Kagera čez mejo. Ugandski izgnanci, ki so ustanovili 'Narodnoosvobodilno vojsko Ugande', so podpirali Tanzanijo. Tanzanija je s pomočjo 'Narodnoosvobodilne vojske Ugande' sprožila napad. Po napadu tanzanijskih 'sil za obrambo ljudi' se je Aminova ugandska vojska umaknila. Tanzanijske sile so sčasoma prevzele nadzor nad glavnim mestom Kampala. Predvidevajoč poraz, je 11. aprila 1979. pobegnil v Libijo. Naslednje leto se je preselil v Savdsko Arabijo in tam ostal vse življenje. Leta 1989 se je poskušal vrniti v Ugando, vendar ga je zairski predsednik Mobutu Sese Seko prisilil, da še naprej živi v izgnanstvu. 
Osebno življenje in zapuščina Poligamist Idi Amin je imel najmanj šest zakoncev, med njimi Malyamu Amin, Kay Amin, Nora Amin, Madina Amin in Sarah Kyolaba Amin. Ločil se je od svojih prvih treh žena in domneva se, da je imel 40 otrok. 19. julija 2003 je zdrsnil v komo in se zdravil v 'Specialistični bolnišnici in raziskovalnem centru King Faisal' v Jeddah v Savdski Arabiji. 16. avgusta 2003 je umrl zaradi odpovedi več organov. Njegovo telo so pokopali na pokopališču Ruwais v Jeddah. Trivia Ta močan politik, priljubljen kot 'mesar Ugande', je bil tudi plavalec in boksarski prvak v lahki kategoriji. 
