Marina Abramović Biografija

rojstni dan: 30. november , 1946 ( Strelec )

Rojen v: Beograd, Srbija

Marina Abramovic je srbska konceptualna in performansna umetnica, ki trenutno živi v Združenih državah in je znana po svojem delu, ki raziskuje body art, endurance art, feministično umetnost in odnos med izvajalcem in občinstvom. Uvedla je novo pojmovanje identitete, ki poudarja sodelovanje opazovalcev z osredotočanjem na 'soočanje z bolečino, krvjo in fizičnimi mejami telesa'. Njeno delo je pogosto povzročalo polemike ne le zaradi vsebovanja golote, ampak tudi zaradi njihove nevarnosti, saj so občasno prikazovala prelivanje krvi in ​​kako drugače predstavljala grožnjo njej sami. Leta 2007 je ustanovila Inštitut Marine Abramović, neprofitno fundacijo za uprizoritveno umetnost, ki deluje kot potujoča organizacija. V zadnjih desetletjih je sodelovala z več znanimi osebnostmi, kot so Jay Z, Lady Gaga in James Franco, ter režirala segment, Balkanski erotični ep , v britansko-ameriškem antologijskem filmu Destricted (2006).

rojstni dan: 30. november , 1946 ( Strelec )

Rojen v: Beograd, Srbija

starost: 76 let , 76 let stare ženske

Zakonec/bivši: Neša Paripović (r. 1971; div. 1976), Paolo Canevari (r. 2005; div. 2009)

oče: Vojo Abramović

mati: Danica Abramović

Država rojstva: Srbija

Umetniki Srbske žene

Pomembni alumni: Akademija likovnih umetnosti, Univerza v Zagrebu, Univerza za umetnost v Beogradu

mesto: Beograd, Srbija

izobrazba: Univerza za umetnost v Beogradu, Akademija za likovno umetnost, Univerza v Zagrebu

Marina Abramović se je rodila 30. novembra 1946 v Beogradu v Srbiji, takrat delu Jugoslavije, v družini 'rdeče buržoazije', kot je sama opisala. Oba njena starša, rojena v Črni gori, Danica Rosić in Vojin Abramović, sta se borila v partizanih med svetovne vojne in bil odlikovan z redom ljudskih herojev, poleg tega pa je bil zaposlen v povojni jugoslovanski vladi.

Prvih šest let svojega življenja je preživela pri starih starših, pogosto je sledila babičinim obredom v cerkvi. Po bratovem rojstvu je začela živeti pri starših, nato pa je začela obiskovati ure klavirja, francoščine in angleščine, ne pa tudi umetnosti, čeprav je rada slikala.

Kasneje se je leta 1965 vpisala na Akademijo za likovno umetnost v Beogradu, da bi študirala slikarstvo, vendar se je sčasoma začela zanimati za umetnost performansa. Po diplomi leta 1970 je leta 1972 magistrirala na Akademiji za likovno umetnost v Zagrebu na Hrvaškem.

Marina Abramovic je svojo kariero začela s poučevanjem na Akademiji za likovno umetnost v Novem Sadu od leta 1973 do 1975, ko je začela s svojimi prvimi samostojnimi nastopi. V zgodnjih devetdesetih letih prejšnjega stoletja je bila gostujoča profesorica na Académie des Beaux-Arts v Parizu in Univerzi za umetnost v Berlinu.

Med letoma 1992 in 1996 je bila tudi gostujoča profesorica na Univerzi za likovno umetnost v Hamburgu. Od leta 1997 do 2004 je bila profesorica umetnosti performansa na Univerzi za umetnost Braunschweig v Nemčiji.

Marina Abramovic je svojo izvajalsko kariero začela s serijo visceralnih performansov, začenši z Ritem 10 , ki je vključevala dvajset nožev in dva magnetofona, v Edinburghu leta 1973. Raziskovala je fizične in duševne omejitve telesa tako, da je igrala rusko igro 'vbod med prste' in posnela bolečino in zvoke, ko se je pogosto zabodla med izvedba.

V njenem naslednjem delu Ritem 5 (1974) v Beogradu je raziskovala ritualizacijo komunistične peterokrake zvezde z rezanjem in sežiganjem nohtov, nohtov na nogah in las v ognju. Ko je končno skočila čez goreč lesen okvir, je izgubila zavest zaradi pomanjkanja kisika in kasneje tožila: »Bila sem zelo jezna, ker sem razumela, da obstaja fizična meja«.

Navdahnjena s svojim zadnjim projektom se je odločila vključiti stanje nezavesti v svoj naslednji dvodelni komad z naslovom Ritem 2 (1974) v Galeriji sodobne umetnosti v Zagrebu. V 1. delu je zaužila zdravilo, ki so ga dajali bolnikom s katatonijo, zaradi česar so se njene mišice močno krčile, v drugem delu pa je vzela drugo zdravilo, ki so ga dajali bolnikom s shizofrenijo, da bi jih pomirilo.

V Galleria Diagramma v Milanu je nastopila Ritem 4 (1974), v kateri je sama in gola klečala pred močnim industrijskim ventilatorjem, se mu počasi približevala in vdihavala zrak, ki je premikal meje svojih pljuč. Medtem ko je snemalca poučila, naj ne posega v predstavo, je ta poslal po pomoč, potem ko je padla v nezavest.

Meje odnosa med izvajalcem in publiko je preizkusila v svojem naslednjem komadu, Ritem 0 , v kateri je nepremično stala v sobi z 72 predmeti, od vrtnice do nabite pištole. Občinstvo je bilo povabljeno, da uporabi predmete na njej, kakor hoče, brez kakršnih koli družbenih posledic, in čeprav so sprva ostali pasivni, s časom pa so postali nasilni in brutalni.

Po selitvi v Amsterdam leta 1976 se je srečala in začela sodelovati z enako mislečim zahodnonemškim umetnikom performansa Uwejem Laysiepenom a.k.a. Ulayjem na 'odnosnih delih', ki so raziskovala ego in umetniško identiteto. Med njunimi različnimi skupnimi deli v naslednjih nekaj letih je bilo najbolj razvpito breztežnost (1977), v katerem sta gola stala drug nasproti drugemu na vratih in prisilila javnost, da se je stisnila med njima, da bi prišla mimo.

Leta 1995 je izvedla serijo trojk Čiščenje ogledala ki je potekala različno dolgo na treh različnih lokacijah: v Muzeju moderne umetnosti, Univerzi v Oxfordu in muzeju Pitt Rivers. V prispevku je pet monitorjev hkrati predvajalo ločene posnetke njenega drgnjenja petih delov umazanega človeškega okostja v svojem naročju in pri tem postajala bolj umazana.

Nato je sodelovala z Jacobom Samuelom na Kuhanje žganja (1996), kuharska knjiga 'receptov za afrodiziak', ki zagotavlja 'evokativna navodila za dejanja ali misli'. Naslednje leto je ustvarila multimedijo Kuhanje žganja namestitev v Zerynthia Associazione per l'Arte Contemporanea v Rimu, kasneje pa objavil Kuhanje žganja kuharska knjiga s komično-mističnimi navodili za samopomoč.

Ustvarila je komad Balkanski barok kot odgovor na vojno v Bosni v letih 1992-95 in jo leta 1997 izvedla v Benetkah, za katero je prejela zlatega leva na Beneškem bienalu. V prispevku je bilo mogoče videti, kako močno drgne na tisoče okrvavljenih kravjih kosti, pri čemer se nanaša na etnično čiščenje na Balkanu v devetdesetih letih, medtem ko prepeva ljudske pesmi.

Njen nastop leta 2005 Sedem preprostih komadov v Guggenheimovem muzeju v New Yorku vključil dve njeni lastni deli in se poklonil petim preteklim umetninam, kot je Vito Acconci Gredica (1972) in Gine Pane Kondicioniranje (1973). Med marcem in majem 2010 je Moderna galerija gostila Umetnik je prisoten , 736 ur in 30 minut dolgo statično, tiho delo, v katerem je nepremično sedela v atriju muzeja, medtem ko so gledalci izmenično sedeli nasproti nje.

Marina Abramovic je bila poročena s srbskim konceptualnim umetnikom Nešo Paripovićem od leta 1971 do 1976. Med letoma 2005 in 2009 je bila poročena z italijanskim sodobnim umetnikom Paolom Canevarijem, ki ga je spoznala med svojo zmagoslavno epizodo na Beneškem bienalu leta 1997.

Imela je tudi 12-letno razmerje s kolegom performerjem Ulayem, s katerim je neprekinjeno sodelovala v letih 1976-88. Pozneje jo je tožil, ker mu ni plačala celotnega deleža od prodaje različnih del, ki sta jih ustvarila skupaj, pravice do katerih je kupila leta 1999.

Leta 2016 je razkrila, da je v svojem življenju imela tri splave, in dodala, da bi bilo imeti otroke 'katastrofa za njeno delo'. Revija New York da bi morda imela otroka s svojim bivšim možem Canevarijem, če bi bila dovolj mlada za to.

Marina Abramović trdi, da se ne počuti 'niti kot Srbkinja, niti kot Črnogorka', temveč je prej bivša Jugoslovanka. Dodala je še, da nikoli ne reče, da je iz Srbije, namesto tega omenja, da je 'iz države, ki ne obstaja več'.